Rada imam jutranji pogled na Toskanske griče. Ko se zjutraj prebudim, najprej odgrnem okno in se zazrem v daljavo. Že ob zajtrku pa se začne moja trenutna glavna nadloga in zabava – italijanščina. Pojem rogljiček ali dva, spijem svoj kapučino in zraven malo poklepetam z svojo gostiteljico. Potem pa začnem še bolj resno. Za učenje italijanščine vam toplo priporočam klik na povezavo tečaj italijanščine v Ljubljani.

Jezika se najhitreje naučiš, če si z njim obkrožen cele dneve. Prej sem hodila na tečaj enkrat tedensko. Italijanščina je bila že nekaj časa moj hobi, naenkrat pa sem se odločila za bolj resno učenje. Priznam, enkrat na teden v učilnici in potem še ur do dve za domače naloge sta bili čisto premalo. Seveda bi lahko gledala še italijanske filme in vsak večer ponavljala snov zadnjih nekaj lekcij. Nikakor nisem našla prave volje in motivacije. Sploh pa je bilo vedno nekaj, kar je bilo treba narediti in tako sem vedno našla izgovor za prestavitev učenja na naslednji večer.

Od kar sem na poletnem tečaju v Italiji, je razlika ogromna. Italijanščina je z menoj cel dan. Jutro začnem s pozdravom in kratkim klepetom v tujem jeziku. Moj gre odspat še kakšno urico ali dve. S kolesom se odpeljem do bližnje predavalnice, tam pa se začne zares. Dopoldne preživim z sošolci. Italijanščina nas spremlja tudi med odmori.

Kosilo si z najdražjim privoščiva v enem od gostišč v bližini. Pice, testenine in ostale lokalne dobrote so čisto drugačne s kozarcem domačega vina. Popoldneve preživiva običajno na izletih po okolici. Moja italijanščina se stalno izboljšuje, saj se moram kar naprej nekaj dogovarjati, organizirati in spraševati za smer. To počnem vsak dan bolj sproščeno.

Po štirinajstih dneh bo moja italijanščina že opazno boljša. Sprememba okolja nama je pa obema dobro dela. Upam, da bo nad mojim napredkom tako navdušena tudi učiteljica in me bo spustila v skupino na višjo raven.